Rokometno Društvo Slovan

Novice  |  Objave v medijih | Kontakt 
    




Zgodovina

Kako se je vse začelo?


Po vojni so moščanski športni delavci- zdaj kulturniki- vložili veliko truda v oživitev Slovana in vsestranske športne dejavnosti. Pri tem v začetku niso imeli kaj dosti sreče, saj predstavniki politične oblasti, ki so snovali družbeno in siceršnje življenje povsem na novo, kar niso imeli dovolj zaupanja v Slovanovo ime, domala tako, kot da so na Slovanovo napredno in revolucionarno vlogo v predvojnih letih kar pozabili.


Pa tudi sicer je bila “fizkultura” v prvih povojnih letih, ki so narekovale predvsem obnovo domovine in položitev gospodarskih temeljev nove družbe, bolj v drugem planu. Zgodilo se je celo, da so nekdanje Slovanovo igrišče za Kolinsko tovarno leta 1946 preorali in na njem postavili garaže slovenskega avtobusnega podjetja DAPPS.

V teh razmerah je naprej zaživel nogomet v Nogometnem klubu Borec, ki je treniral in igral na bivšem selezijanskem igrišču, v tako imenovani “luknji” na Kodeljevem, potem namizni tenis, ki se je vselil v bivši sokolski dom na Zaloški cesti, na sedanjem križišču Zaloške in Kajuhove. Tako nogometaši kot igralci namiznega tenisa so se vključili v tekmovanje v republiških ligah.




Poskušalo pa se je tudi z atletiko. V ta namen je bilo na tedanjem letališču v Polju organiziranih nekaj krosov, vendar atletika žal ni zaživela. Še več naporov je bilo vloženih v oživitev boksarske sekcije, ki je imela v Slovanu bogato tradicijo. Prišlo je do povezave s fizkulturno sekcijo ljubljanskih miličnikov, ki so svoj dom poimenovali po Miru Percu-Maksu. Le te so bili poklicani za oživitev Slovana in borilnih športov. Trenersko delo je prevzel Evstahij Baloh, ki je užival sloves preizkušenega in kvalitetnega bokserja. Nato je bilo v sedanjem Triglavu organiziranih nekaj boksarskih prireditev, a vendar tudi boks ni razcvetel. Ravno nasprotno pa je oživela povsem nova športna panoga, ki dotlej v Ljubljani ni imela nikakršne tradicije, tako imenovana rokomet. Nemški ujetniki so po Sloveniji najprej začeli z velikim rokometom, nato so nadaljevali z malim.


Kaj kmalu rokomet v Mostah ni bil več tujek. Na igrišču v “luknji” so se začela vrstiti srednješolska tekmovanja ter organizirane in divje tekme. V začetkih je bila sicer ta nova panoga bolj šibka, deloma zaradi delitve na veliki in mali rokomet, deloma pa tudi zaradi strokovne in siceršnje neorganiziranosti, da materialnih težav niti ne omenjamo.

Tako je bilo tudi pri Slovanu. Životarjenje rokometašev in rokometašic je kdaj pretrgala le kakšna živahnejša tekma, sicer pa denarja za opremo ni bilo, nastop v dresih pa je bil odvisen od dobre volje nogometašev oziroma njihovega gospodarja, s katerim so morali biti rokometaši v dobrih odnosih zaradi vode, igrišča itd.


Se nadaljuje ...


Copyright © 2015 Rokometno Društvo Slovan, Vse pravice pridržane